Ali
…je najin zanzibarski prijatelj. V bistvu najin prvi prijatelj na otoku. Ali Dude Bakari, njegovo polno ime. Dude je njegov oče, Bakari pa je bil njegov stari oče. Ko sva prvič prišla na Zanzibar, je delal v enem hotelu in nama je močno olajšal najine prve stike z otokom. Ali je tudi lastnik potovalne agencije tu na Zanzibarju.
Približno 8 let je minilo od najinega prvega obiska in zdaj sva že midva prava »Zanzibarca«, Ali pa je eden redkih ljudi, ki je ostal z nama, od začetka do zdaj. En tak fajn občutek, imeti »svojega« človeka na otoku, na katerega se lahko zaneseš tudi, ko ostali »prijatelji« iz različnih vzrokov odplujejo iz tvojega življenja…
In, zanimivo, Ali še nikoli ni bil na safariju v celinski Tanzaniji. Prav tako ni nikoli letel z letalom. In sva se z Aruno, ob nekem njegovem povsem spontanem obisku pri nama, odločila, da ukrepava. Povabila sva ga na safari z najinim safari avtom in z mano kot vodičem in šoferjem. Aruna je sicer ostala doma, na otoku, pač obilica dela; meni pa je, iskreno, zelo prav prišel kakšen teden poti, da bi še malce poglobil občutke o vožnji, avtu, vodenju, migracijah živali, nastanitvah in da bi mogoče videl in spoznal kakšno novo okolje…
In sva šla. Najprej na letalo. Tako pravo safari letalo, letela sva s Cessno. Z otoka na sever Tanzanije. V bistvu sem ob poplavi turizma v Tanzaniji večkrat pogrešal en tak pravi »safari« let, z manjšim letalom, da bi vsaj malce utešil svoje želje po prvinskem in avanturističnem raziskovanju tega čudovitega dela sveta. In ja, je mogoče, še vedno. To je tisto, kar bi vsekakor rad delil z najinimi gosti. Torej, Cessna podčrtana in letalska družba označena.
S kotičkom očesa sem ves čas uro in 45 minut dolgega leta opazoval Alija, ki, kot mi je sam kasneje povedal, se je stežka sprijaznil s potovanjem visoko v zraku. No, ampak led je bil prebit, Ali je prvič letel in mi smo kmalu pristali v hladnem severu Tanzanije. Ja, bilo je hladno, ampak to rečem izključno s stališča otočana, ki ga večino leta grejejo topli tropski vetrovi in močno ekvatorialno sonce. Torej, ne tako zelo hladno, da bi bil kakšen Evropejec zares premražen. Smo pa pristali na približno 1400m nadmorske višine, kjer se začenja severno tanzanijsko višavje. Vulkansko področje, kjer so se milijone let nazaj oblikovali kontinenti, na področju meni tako ljube velike vzhodno-afriške tektonske prelomnice.
Ali je z navdušenjem sedel v safari avto in bil vsekakor od prvega trenutka pripravljen na veliko tektonsko pustolovščino. In to je tudi bila. Pustolovščina in neumorna vožnja skozi izjemna področja severne Tanzanije.
Aruna in jaz – dva tedna prej
Pa gremo najprej čisto malo v preteklost… Dva tedna prej, konec maja, sva del te poti obiskala skupaj z Aruno. Prav presunilo me je, kako hitro se divjina spreminja. Konec maja je bil hkrati konec deževnega obdobja nad velikim delom celinske Tanzanije. Z Aruno sva takrat še ujela temne oblake in tudi nekaj dežja, sicer pomešanega z obilico sonca. Vse je cvetelo. Trave, divje cvetlice, vse je bilo v buhtenju. Trave so bile visoke in močno zelene. Čudovita izkušnja, sploh če jo primerjaš s presušenimi travami vrhunca sušnega obdobja, nekje med avgustom in oktobrom. Torej, severna Tanzanija v maju ponuja obilje zelene barve, cvetenje in dišeč zrak, ki ga oddajajo trave in cvetlice. In pa seveda ptice…
Ptic je ogromno, tistih stalnih in pa ptic selivk. Selivke prijadrajo z vseh vetrov… Iz centralne Afrike, iz področja Viktorijinega jezera, iz južne Afrike in pa tudi iz Evrope in Azije. Sploh zgodnja jutra so krasna. Okoli petih zjutraj, te, sploh če spiš v kampu v parku, zbudi orkester tisočerih ptic. Noro lepo, in vsekakor nekaj kar bi vsakomur priporočal v izkustvo.
In midva sva spala v parku. V bistvu sva bila edina gosta v kampu. Deževno obdobje je v Tanzaniji nižja sezona, ko je turistov precej manj kot recimo avgusta, ko se kolone safari vozil zgrinjajo v Serengeti – delat »selfije« ob Veliki migraciji. Hja, ne vem no… Midva sva vedno iskala mirne kotičke divjine, prežete s tišino in nepričakovanimi, ne vnaprej pripravljenimi priložnostmi.
Pričakuj nepričakovano. To. Misel, ki se me je prijela v zadnjih letih raziskovanja severno-tanzanijske divjine. Niti ne, ker bi sam to hotel, ampak, ker se narava in poti tukaj pač ponujajo na tak način. Nepričakovani dogodki in pa tudi pripravljenost, da v zadnjem hipu spremeniš načrtovano pot – mogoče samo zato, ali pa predvsem zato, ker ti intuicija tako narekuje.
Vsak dan v divjini je šola intuicije.
Pri ranjenem levu
Sam ves čas svojih in najinih poti iščem leve. Kako se gibajo skozi leto, kje so stalna krdela levov, kam zahajajo veliki samci, kje so kotički levinj z mladiči… Tako v zgodnjih jutrih, skupaj s prvim ptičjim petjem, pogosto sedem v avto in se odpeljem iz kampa iščoč kralja živali (ali kraljico), ki se v ranih jutrih pogosto zaspano pomika po prašnih poteh nacionalnih parkov. In sem iskal, štiri dni, vsako jutro. Sledil sem odtisom velikih šap, ki sem jih našel v peščeni cesti. Še svežih. Pa vendar, brez uspeha. Visoka dehteča trava konca deževnega obdobja hitro skrije velike mačke, ki se izjemno zlijejo z okolico. Včasih jih zgrešiš, četudi počivajo le nekaj metrov stran od tebe. Sicer nisem ostal ravnodušen, kajti srečeval sem črede slonov, mater z otroki, ki so se večkrat radovedno približali in ovohavali avto. Pa žirafe, noje, šakale, več vrst antilop, gazele, impale, orle in jastrebe… Tudi leopard je eno jutro počival na oddaljenem baobabu po nočnem lovu.
Ko sem se že sprijaznil, da leva (ali levinje) tokrat ne bom videl, se je predzadnji dan najine poti Aruna odločila, da gre z menoj na jutranjo vožnjo. V klasično-sproščenem in duhovitem vzdušju sva skupaj sedla v avto in občudovala sončni vzhod nad afriško savano. Brez besed, samo prelivanje barv in intenziven dvig vitalne energije narave. Krasno. Želja po srečanju z levom je že izginila iz mojih misli, prisotno je bilo samo občudovanje narave, in dihanje dehtečega pozno-majskega zraka. Sama sva bila, nobenih drugih safari avtomobilov okoli naju, samo midva, savana, drevesa, živali in moje klasično duhovičenje, ki se mu smeje samo Aruna…
V nekem hipu je Aruna predlagala, da zavijeva stran z glavne poti, proti vzhodu. Prišla sva na travnato področje, kjer je na vsakih sto metrov kraljeval kakšen baobab. In potem še naprej, do močvirnatega predela, kjer je še vztrajala voda močnega deževja preteklih mesecev. Pozdravila sva čredo vodnih bivolov, ki so nepremično zrli v naju in naju opozarjali naj se jim ne približava preveč. In še naprej preko že kar malce čarobne pokrajine, kjer je nizka trava v zlatih odtenkih rasla iz bele peščene zemlje. Jate ptic so naju preletavale v jutranjem veselju, bivoli so klicali drug drugega s predirljivimi zvoki nedaleč stran… In naenkrat se, pred nama, tik ob avtu, dvigne svetlo rjava glava z grivo, ki je v ozki liniji rasla vzdolž temena kot kakšna »irokeza«. Ja, bil je tam. Lev. Sam. V nenavadnem srečanju, kar precej stran od klasičnih safari poti. Utrujeno naju je pogledal, sam sem ugasnil avto in obsedela sva v tišini.
V bistvu je počival v jutranjem soncu, spustil glavo in naju spet pogledal, nekako v valovih. Potem se je odločil vstati in se počasi odpravil nekaj metrov naprej. Šepajoče in utrujeno je opravil s teh nekaj metrov poti in se spet ulegel. Levi na splošno lahko v jutrih delujejo zelo utrujeno, sploh po intenzivnih nočnih lovih. Bližnje krdelo bivolov je namigovalo na burno nočno dogajanje. V velikih skupinah bivoli tudi hitro lahko ranijo plenilce in veliki bivolji samci nikakor ne bodo zlahka dopustili, da lev ujame kakšnega mladiča. Velikokrat se zgodi, da bivoli ranijo ali ubijejo leve ob napadih. Tudi ni nujno, da je bil lev sam, namreč samice z mladiči so prav lahko počivale nekje v okoliških sencah. Druga možnost šibkosti dotičnega leva pa je bila, da je bil izgnan iz svojega krdela s strani drugih napadalnih samcev. Samotni levji samci se namreč večkrat združijo z ostalimi samotarji in napadejo že obstoječa krdela in sami prevzamejo nadzor nad krdelom. Napadalci pregnane samce praviloma skušajo ubiti in s tem izničiti možnost kasnejših protinapadov z »okrepitvami«. Prav tako lahko ubijejo obstoječe mladiče prejšnjih samcev in tako ustvarijo prostor svojemu »genetskemu zapisu«. Ti konflikti lahko vodijo do različnih situacij, v neprestanem krogu življenja in smrti čarobne, a krute divjine.
Kakorkoli že, tu je bil, lev, objet z zdaj že pozno jutranjimi sončnimi žarki. In se počasi pomikal po zlati savani. Njegova zgodba nama je ostala skrita, lahko sva le ugibala o mogočih scenarijih njegovega šepanja. Večkrat se je še dvignil in naju budno opazoval, preden sva se odločila, da ga pustiva njegovi samoti, lizanju ran in počitku. Neizmerno hvaležen sem bil Aruni in njenem intuitivnem vodenju tistega jutra, ki naju je pripeljalo do novega prijatelja, do »irokeze«, ki se naju je prav gotovo zapomnil tudi sam. V tišini, samoti, brez ostalih obiskovalcev, samo mi trije…
Naslednji dan sem se vrnil nazaj na to področje. Bivolov ni bilo več in tudi sledu o levih ni bilo. Dobro znamenje. Še se bomo videli, »irokeza«.
Dva tedna kasneje…
… sva z Alijem začela najin safari na istem področju, kjer sva z Aruno občudovala sončne vzhode in navezalo novo levje prijateljstvo. Področje se je v kratkem času zelo spremenilo. Dežja ni bilo več, noči pa so bile izjemno hladne. Ja, v teh krajih mesecu juniju pravijo zima. Ko se ponoči temperatura spusti do 16 stopinj celzija, dnevi pa so lahko precej oblačni in ne prevroči, okoli 26 stopinj. Krasni dnevi za safari. Sloni so se v velikem številu začeli vračati ob reko, kjer je stalna voda. Okoliški in tudi bolj oddaljeni travniki so odslužili svojemu namenu tokom deževnega obdobja. Tudi zebre so v neskončnih kolonah prihajale v osrčje nacionalnega parka. Pa antilope, gazele, impale… Živalsko kraljestvo tega območja je v dveh tednih z neverjetno hitrostjo pridobilo na svojem številu in gostoti. Cvetlice so skoraj odcvetele, naravni travniki so bili še precej bujni in močno zeleni – še slab mesec, preden se bodo začele sušiti. Tudi močvirnata področja, kjer se je zadrževala deževnica, so se počasi zmanjševala. Vse se je spreminjalo. Ampak ena stvar je ostala ista, in sicer vožnje ob sončnem vzhodu.
Ali je pravi Zanzibarčan, musliman, in se je tako ali tako zbudil vsak dan za prvo molitev še pred peto uro zjutraj – in je bil tako vsako jutro pripravljen na prve sončne žarke. Ob šestih sva spila kavo, ki so nama jo pripravili kot »wake up call« in nato sva že bila na poti. Še pred zajtrkom. Ali je odprtih ust pil čudesa svoje dežele, ki jih je prvič videl in ni in ni hotel ven iz avta. In sva se vozila…
V sedmih dneh sva naredila okrog 750km, veliko več kot sem si sam predstavljal ob začetku poti. Veliko vožnje je bilo po poteh v divjini in le nekaj cest je bilo asfaltiranih. En dan sem našo staro dobro Toyoto vozil 17ur. Utrujeno? Da. Vredno poti? Vsekakor! Prevozila sva večji del severnega dela velike tektonske prelomnice v Tanzaniji, po dramatični dih-jemajoči pokrajini, kjer se menjajo savana, jezera, mahagonijevi gozdovi, stepa, kamnita vulkanska pokrajina z velikimi nedelujočimi stratovulkani, ki te ves čas opominjajo na čas tektonskih sprememb (v preteklosti in prihodnosti). Vozila sva se skozi vasi in obiskala moje znance umetnike – slikarje , ki dnevno ovekovečajo tanzanijsko pokrajino.
Videla sva ogromno živali in obiskala tudi moje prijatelje Masaje v področju jezera Natron, pod masajsko sveto goro Ol Doinyo Lengai (božja gora).
Gledališče v divjini
Ko sva se sprehajala ob obrežju jezera Natron, se nama je pridružil masajski fant Luka, ki ga že dolgo časa videvam na tem delu jezera. Luka je del skupine mladih fantov in deklet, ki ob jezeru prodajajo masajski nakit in spominke. Toliko veselja, vitalnosti in dobre volje na enem mestu redko doživim. Tudi za afriške razmere. Vsakič, ko pridem tja, se razveselijo in že na daleč kličejo: »Aljaž iz Zanzibarja!!!« ali pa »Gospod iz Zanzibarja!, Kje je tvoja žena? Kje je Aruna?« No, Arune tokrat ni bilo zraven, smo bili samo trije fantje, Ali, Luka in jaz, trije mušketirji na obali jezera Natron.
Ali je užival ob pogledih na jezero, na kolonije lesser flamingov, egipčanskih gosi, jastrebov in številnih jat manjših ptic, mali Luka pa je naenkrat začel svoj »show«. Sam od sebe je bos začel poplesavati po presušenem jezerskem blatu in v trenutku ustvarjal plesno simfonijo nenavadne mešanice izraznega plesa, oponašanja gibanja živali in gimnastičnih vložkov. Popotniška vibracija dolge poti in vožnje se je v hipu spremenila v popolno igrivost, veselje, kot bi celotno okolje plesalo z njim, ko se je zlival in postajal eno z ritmom mame Afrike.
Luka je s svojim plesom kot nekakšen šaman začrtal nadaljnje bistvo poti: Igra, sproščenost, trenutek, veselje.
Oba z Alijem sva sezula čevlje, vsi smo bosi hodili po obrežju jezera in nismo odnehali tudi ko so se noge vdirale v blato do kolen. Sam sem se še potopil v enega od številnih potokov, ki napajajo jezero. Rahlo slana, mineralna voda, ki priteka z višavja Ngorongoro je bila ravno prava osvežitev v vročem dnevu. To so tisti pravi safari trenutki… Trenutki, ki jih rad delim in odpiram našim gostom. Africa unplugged.
Nepričakovano na sever – Joachim
…je znanec, ki sva ga z Aruno spoznala nekaj let nazaj. Deluje kot manager v eni od nastanitev in me je že nekaj časa nazaj povabil, naj pridem obiskat izjemno zanimivo področje ob Nacionalnem parku Serengeti, blizu kenijske meje. Območje, ki je pod zaščito kot naravni rezervat za živali, je del Serengeti ekosistema in predvsem izjemno pomembno področje za migracije živali.
Ob načinu poti, ki sva ga ubrala z Alijem, torej brez ustavljanja in ves čas naproti novim avanturam, se mi je ravno zdaj zdel pravi trenutek, da se iz dolin tektonske prelomnice in jezera Natron odpraviva še na nekaj urno vožnjo v osrčje severno-tanzanijskega višavja… obiskat prijatelja Joachima.
Sredi noči sva se usedla v avto, zrak je postajal vedno bolj hladen, ko sva se dvigovala vedno višje in višje po hribovju nad prelomnico. Cesta je vodila preko presušenih hudournikov, pa celo preko nekaj malega asfalta in potem spet v divjino, po planoti… Počasi se je začelo daniti. Neskončna planjava se je razprostirala pred nama. Savana s posameznimi drevesi se je budila v oblačno, hladno jutro. Vozila sva po ravni cesti iz rdeče zemlje, ko je v nekem hipu je Ali vzkliknil: “Poglej, tam so mačke!” In res, tam sredi ceste se je igral trop levjih mladičev. Po človeško bi lahko rekli najstnikov. Mame ni bilo na spregled, prav tako ne kakšnega od velikih levjih samcev, pač pa samo razigrana mladina, ki se je lovila po rdeči zemlji. Ustavil sem avto tik ob njih in naenkrat sva postala del njihove igre. Previdno so krožili okoli avtomobila, ga ovohavali pa spet pozabili na naju in se igrali naprej kot da naju ni. Čudovit prizor. Spet sva bila sama v zgodnjem jutru, ravno nekje v času sončnega vzhoda. Ne bi si mogel lepše predstavljati uvoda v področje, ki ga do tistega dne nisem poznal.
Igra levje mladine je postala vedno bolj izrazita. Lovili so se, renčali drug na drugega, se kotalili… V tistem hipu sem pomislil, da je vse to le nadaljevanje čarobnega plesa mladega masaja Luke iz Natrona. Vsaj zame je bilo tako. Ena sama radost in vitalnost, igra narave ob sončnem vzhodu. Ko se je levja mladina umaknila nekoliko dlje v visoko travo, sva tudi sama nadaljevala svojo pot do nastanitve – “lodga”, kjer naju je pričakal Joachim. “Lodge” stoji na vrhu hriba, okoli njega pa…brez besed… Dolina ki se razprostira daleč stran in okoliški grebeni s posameznimi drevesi. Na eni strani področje vodi v Serengeti, na drugi strani pa v Kenijo, točneje v Masai Maro. Presunjen od čudes narave in pa tudi od izjemne naravne postavitve tega “lodga”, sem samo prosil, če bi šel lahko kakšen vodič z nama, da si lahko pobliže ogledamo dolino spodaj in grebene nasproti nas. Ni mi bilo treba dolgo čakati, kmalu je pred nama stal starejši masajski vodič, ki se je predstavil kot Joseph. Pravzaprav vodič niti ni prava beseda, Joseph je bolj nekdo, ki sledi, torej sledilec. Nekdo, ki izjemno pozna območje in gibanja živali. Ja, to je bil pravi človek za naju!
Skupaj smo se odpravili na dopoldansko raziskovanje okolice. Sam sem bil voznik in bila je to šola vožnje tudi zame. Najprej smo se vozili po glavni poti, potem pa me je Joseph vodil v visoko travo, pod velike akacije. Nobene poti, nobene ceste, videl sem le kakšen meter pred sabo, Joseph pa mi je z roko kazal kam naj zavijem in približno mesto do kam moramo priti. V nekem hipu me je ustavil in preusmeril moj pogled naprej v gosto travo…
Spet mačke! Samo da tokrat ne levi, temveč družinica gepardov. Mama in nekaj že kar velikih mladičev – spet najstnikov. Zaspano so poležavali pod grmovjem in niso bili zares vznemirjeni ob našem vdoru v njihovo intimo. Samo mama je v nekem hipu prišla mimo avtomobila in jih nekako brez glasu dvignila na noge. Samo s svojo pojavo. In takrat se je začelo… Igra! Spet! Eden je bil posebej razposajen in je začel loviti ostale in se igrati z njimi. Potem pa je “udarilo” z vseh strani. Kar naenkrat so bili vsi v teku in lovljenju drug drugega. Samo švigalo je mimo nas. Ena sama igra narave in živali sredi poznega jutra. Mama se je zaščitniško povzpela na malo višji termitnjak, tako da je imela vse na očeh, mladina pa je nadaljevala svojo igro. Vse dokler se niso odmaknili naprej, proti veliki čredi zeber in gnujev, kar je sprožilo nenaden in silovit premik le-te črede, da smo v nekem hipu videli samo oblak dima, ki ga je sprožilo stotero kopit.
Pot smo nadaljevali po dolini, po poteh in brezpotjih. V nekem hipu smo komaj prečkali reko, malo kasneje pa se zataknili v luknji, ki jo je skopal mravljinčar. Avto smo mirno spravili iz te luknje, predvsem zahvaljajoč Josephu, ki je točno vedel, kako v takem trenutku ravnati. Dvignili smo avto z dvigalko in spredje kolo, ki se je zataknila v veliki luknji, podložili s kamni in lesom. In je šlo. Reduktor, 4-kolesni pogon in smo bili zunaj.
Kar nekaj krasnih srečanj smo še imeli tisti dan, od ogromnega slonjega samca, ki nas je že na daleč glasno opozarjal naj se ne približujemo preveč, do velike levje samice z mladičem ob kosilu – ob truplu ujetega gnuja – in naprej, do velikih, starejših samcev žiraf… Predvsem pa so se po celotnem območju zbirale črede gnujev, zeber in bivolov in se pripravljale za pot v Serengeti in prečkanje reke Mara – dogodek, ki ga večina ljudi pozna kot Velika migracija.
A nekaj se me je tisti dan in že nekaj dni poprej v Natronu posebej dotaknilo… Igra. Igrivost. Vitalnost. Ustvarjalnost. Človeka in živali. Malega masaja Luke, mladih levov in gepardov.
Pot vzhajajočega sonca
Po nekaj urni poti in raziskovanju območja, smo se vrnili nazaj v “lodge”, kjer sva z Alijem popila kavo in še malo občudovala čaroben razgled po področju, ki smo ga malo prej raziskovali. Pridružil se nama je še Joachim, ki je ves čas skrbel, da sva se zelo dobro počutila in nama nič ni manjkalo. Pa čeprav, manjkalo zares ničesar ni… V takih trenutkih, se mi zdi, da je hrana že pot sama. Ko se počutiš nekako nahranjen in izpolnjen z raziskovanjem in odkrivanjem čudes našega čudovitega planeta.
Izjemno lepo mi je bilo, da sta bila ob meni dva človeka, ki ju z Aruno zelo ceniva. Ali in Joachim. Vsak od njiju izjemen poznavalec svojega okolja. Ali seveda Zanzibarja, Joachim pa divjine celinske Tanzanije. Nekakšen “team” se je ustvaril, skupaj z Aruno, ki čeprav je fizično tistega dne ni bilo tam, je njena misel in neizmerljiva intuitivna pronicljivost vedno z mano.
Prav zares, vsak dan tule v Tanzaniji sem kot v šoli. V šoli vožnje po divjini, v šoli vodenja ljudi, v šoli poslušanja notranjega glasu in pa predvsem v šoli zavedanja, da je vedno vse točno tako kot mora biti in da je vse v redu – v šoli zaupanja vase.
Kmalu sva se odpravila nazaj proti Natronu. Žal nisva utegnila prespati v čudovitem lodgu, ker sva imela že naslednji dan letalo za Zanzibar, kilometrov do letališča pa kar precej. In sva bila spet na poti. Izpolnjena. Čeprav sem tisti zadnji dan vozil že okoli 15 ur, je bila izpolnjenost poti neizmerna. Še nekaj ur prej, smo dvigovali avto iz luknje v divjini, zdaj pa se že spuščava z višavja nazaj proti jezeru Natron, v sredino tektonske prelomnice. Še predvčerajšnjim sva z Alijem občudovala povodne konje, ki so se pasli ob obrežju jezera 250 km južneje, danes pa se voziva po povsem nenačrtovanih poteh ob sončnem zahodu pod vrhovi stratovulkanov.
Izjemna pot. Naporna. Test vzdržljivosti. Ki pa se je izplačala v novih izkušnjah, v novih poznanstvih, predvsem pa vedno znova v dotikih mame Afrike. Dotikih ritmov, kroga življenja, v dotikih igrivosti, raznolikosti in spontanosti.
Nekaj je skupno vsem potem, ki jih sam ali pa skupaj z Aruno opraviva. Raziskovanje ob sončnem vzhodu. Takrat se divjina vzhodne Afrike pokaže v vsem svojem sijaju in te vitalna energija Zemlje napolni in postavi v trenutek. In če ne veste, Aruna v sanskrtu pomeni vzhajajoče sonce…
V stari afriški legendi je bilo sonce v začetku časa zelo muhasto in je kaotično potovalo čez nebo skozi dan. Stvarnik je opazoval žirafo, njeno višino in zelo fokusiran pogled. Zato je žirafi dal nalogo, naj skrbi za sonce, da se ne bi izgubilo. Naj ga ves čas drži s svojim pogledom in pazi, da potuje čez nebo po ravni liniji.
Žirafa odlično opravlja delo še danes…
Pot nazaj na Zanzibar je bila mirna. Ali se je že navadil na letalo, ki je bilo tokrat malo večje in zračna plovba malo bolj mirna… Neizmerno je hvaležen, da je lahko doživel en delček svoje čudovite domovine. Sam pa sem doma, pišem, zlagam, podoživljam trenutke in se pripravljam na naslednjo POT VZHAJAJOČEGA SONCA.
