Ko bi lahko opisal tiste občutke, ubesedil tok lastnih misli na poti, bi verjetno rekel: Radost. Vzdih. Stvarjenje. Soodvisnost. Brezčasje. Čistost. Mistika. Lepota. Krhkost. Moč. Srce. Sprostitev uma.
Prvi del
Ozračje se je začelo gostiti. Veter je zavel po savani. Divje datljeve palme so ponosno kljubovale močnim sunkom, ki so kar tekmovali med seboj kdo bo prvi dosegel Burunge. Reka pa je bila mirna priča dramatičnemu dogajanju nad njo… Grmenje se je razlegalo brez prestanka. Kot bi en sam grom vztrajal dobri dve uri. Potem prva kaplja… Pa druga…In končno združevanje lesketajočih prijateljic neba v eno – močan naliv. Razpokana rdeča zemlja je radostno sprejela svojo najboljšo prijateljico – Vodo.
Bivoli so še naprej mirno prežvekovali in stali tam ob reki kot brezčasni braniki starodavne savane. Sloni so pohitrili svoj korak in gazele so začele preskakovati visoke trave. Neizmerno veselje celotne favne je bilo čutiti ob vsej vodi, ki je z neba poljubljala presušeno zemljo. Jah, nekatere stvari se ne spreminjajo…ostajajo…skozi tisočletja.
Naslednje jutro sem se s sončnim vzhodom odpravil na pot. Žareča rdeče-rumena krogla je vse bolj osvetljevala magično pokrajino, ki se je kopala v petju ptic. Hijena je s svojim plesnim korakom odplesala stran v visoko travo. Sam pa sem se vozil naprej, po poti, ki vsakih nekaj 50 metrov zamenja barvo – od rjave, črne, rdeče, do peščeno bež odtenkov.
Struktura področij ob tektonski prelomnici je izjemna in ob visoki biotski raznovrstnosti je prisotna tudi velikokrat spregledana geološka raznovrstnost. Tako obiskovalci, ob navduševanju nad savansko favno, mnogokrat ne opazijo neskončne odtenke zemlje in kamnov po katerih se vozijo – neverjetno kraljestvo kamnin, ki utripa v samem srcu mame Afrike.
Jutro se je počasi prevešalo v dopoldan in počasi sem se odpravljal proti campu, ko me je z leve presenetil prijatelj, ki sam ga opazil pri počitku že dan prej, par kilometrov stran. Vzhodno-afriški zlati šakal je nervozno poskakoval ob poti in se oziral proti visokemu grmu nedaleč stran. In ni bil brez razloga tako vznemirjen.
Pod grmom sta v dopoldanski senci počivali veliki levinji. Ena je s priprtimi očmi nabirala sončne žarke in leže na hrbtu, z vsemi štirimi od sebe, verjetno sanjarila o nočnem ulovu. Druga je, prav tako ležerno, pospremila šakala ven iz njenega vidnega polja. V hipu je izza speče levinje skočil levji mladič in radovedno pogledoval proti meni. Kobacal je po travi levo-desno kot da se šele uči hoditi. »Zvrnil« se je ob svojega bratca – ali sestrico, ki se je ob speči levinji učil/a počivati na isti način kot mama– na hrbtu, z vsemi štirimi od sebe. Mala dva sta nekajkrat poizkusila vzpodbuditi mamo in teto k igri, pa sta ju obe kar hitro utišali z opozorilnim – aaarghhh. Jah, dan je levji čas za počitek kajti kmalu pride nova noč in takrat je potrebno ogromno moči za lov. In so… počivali.
Večkratni obiski divjine so nama dali občutek kdaj in kam se odpraviti na pot v nacionalnih parkih. Tako sva tudi v bolj obiskanih področjih velikokrat popolnoma sama. Mama Afrika te tako lahko popolnoma očara, čas izgine, elementi narave te objamejo…
In tudi zame je bil čas za počitek, jutranji počitek. Poln občutkov in radosti ob jutranjih srečanjih sem se počasi odpravil nazaj proti campu. Nekaj kilometrov stran, skozi savano in pod tisočletnimi baobabi, sem prispel do »lodga«, ki se je čudovito zlival z okolico. Nekaj glamping šotorov pod starimi akacijami z restavracijo in recepcijo. Osebje je že čakalo z jutranjo kavico. Usedel sem se, ko se dan še niti zares začel ni. Krasno. Navdihujoče. Družina zeber je rezgetala nekih 30 metrov stran in uživala ob slastnem obroku sočne trave, ki je po včerajšnjem dežju dobila svežo, svetlo-zeleno barvo. Čas je za zajtrk.
Nastanitve, ki jih z Aruno izbirava, so povečini na samotnih področjih, povezane z okoljem in obkrožene z bogatim življenjem tanzanijske divjine. Sam na poteh vedno priporočam spanje v parkih kajti tako lahko doživite Afriko na najbolj pristen način, časovno neomejeno in povezano s samim srcem divjine.
Kar bereš je del najnovejše poti – safarija, januarja 2026, ki je trajal en teden. Za video zapis celotne zgodbe klikni na to povezavo(video) in začuti pot še v sliki in z lokalno glasbo ljudstva Iraqw.
Vsak čas v letu prinaša drugačne izkušnje, druge živali, barve okolja, in včasih prav dramatične spremembe. Tako da, tudi če bi se vračali v isti park, na isto mesto večkrat, nikoli ne bi bilo enako. Vzhodna Afrika – Dežela Sonca vedno znova preseneti.
