- info@pieceofmagic.si
Moje ime je Aljaž. Že nekaj let živim v Tanzaniji.
Vabljeni domov – Karibu nyumbani.
Sem bakreno – zlata simfonija na listu življenja
Sem tepih mahu na deblu sokov.
Sem izvir žeje v bistri reki.
Sem stoječa voda, ujeta v tolmunu.
Sem pretočen v padajoči tišini.
Sem žuboreč potok ljubezni v srcih ljudi.
Sem svetloba sonca v ranem jutru.
Sem toplota ognja v jesenskem listju.
Sem veter v glasbi nesmrtne trave.
Sem modro nebo kamor se stegujejo veje.
Sem trden kot skala, obdana s poljubi listja.
Sem galaksija življenja v tišini Univerzuma.
Vse kar sem sam ste tudi vi v svojem bistvu.
12 let sem bil član ansambla slovenskega narodnega gledališča DRAMA Ljubljana. Srečeval sem se s številnimi vlogami tako v gledališču kot v filmu in na televiziji. Za svoje delo v gledališču sem bil nagrajen z več nagradami: Severjeva nagrada, študentska Severjeva nagrada, Borštnikova nagrada, Borštnikova nagrada za mladega igralca, nagrada združenja dramskih umetnikov Slovenije, nagrada za najboljšega animatorja na lutkovnem bienalu. V gledališču sem praktično počel vse. Pel, plesal, učil se igrati klavir, se metal na glavo v različne vloge, se igral in animiral lutke, norel na vseh ravneh. Skratka, gledališče mi je bilo dom, mati, žena, ljubica in še mnogo drugih povezav, ki se pletejo kot pajčevina na ravneh telesa in avre, katerih sploh nismo zavestni. Hočem povedati, da časa zase nisem imel, cel sem se dajal gledališču in njegovi muzi Taliji. Pa ne samo tam. Kot Peter Rozman sem nastopal v seriji Usodno vino. Štiri uspešne sezone. Tam sem praktično dobil največjo prepoznavnost. Telenovele pač delajo čudeže in takrat so me začeli prepoznavati tako rekoč vsi na ulici, od malih otrok do starejših gospa, ki so bili prikovani pred televizijo vsak večer, zaradi serije, katero sem sam gledal vsega skupaj mogoče dvakrat, garal pa dve leti neverjetno od jutra do večera – snemanje ob petih zjutraj, potem vaja v gledališču, potem spet snemanje, potem predstava…
Ambicija, dokazovanje vrhunskosti, biti najboljši, delovanje, ki se mi je od nekdaj zdelo najbolj naravno, ki mi je bilo v vzgoji pokazano kot edino pravilno in najboljše v življenju, se mi je naenkrat ustavilo.
Photo: ©Nataša Kralj
Kot otrok sem mnogokrat ponoči ležal na strehi domače hiše, zrl v tisočero svetlikajočih se lučk nad sabo in si predstavljal , da sem v trenutku pred smrtjo. Gledal sem v domišljiji nazaj na svoje življenje in se spraševal v sebi, če sem živel svojo resnico. Kaj bi spremenil v življenju? Kaj je tisto kar mi je zares pomembno? V trenutku je izginil ves strah, občutki krivde, ambicija, dokazovanje. Predvsem pa je izginila potreba živeti po družbeni pogojenosti, ki se mi je že od nekdaj zdela nekaj najbolj nenaravnega, nekaj kar je vsiljeno zavedajočemu se individuumu, da lahko živi kot ovca, ne zavedajoč se levje narave v sebi.
Utrinki doživetij
Utrinki doživetij
