Moje ime je Aljaž. Že nekaj let živim v Tanzaniji.

Vabljeni domov – Karibu nyumbani.

V teh letih sem raziskoval različna področja te čudovite dežele, spoznal krasne ljudi, se odpravljal na »safari« brez ciljev in si dovolil, da me vzhodna Afrika-dežela sonca dotakne na svoj, edinstven način. Čas, ki sem ga preživel na poti, med domačini, turisti, ali v meditaciji v bolj odročnih kotičkih dežele, me je spomnil, da potovanje nikoli zares ne govori vnaprej, v pričakovanjih in željah. V sozvočju z ritmi Afrike obstaja samo »danes«. Dovolil sem si presenečenja in nenadne ovinke na začrtani poti. In prav ti nenadni ovinki so me pripeljali do najlepših izkušenj in spoznanj – o tej poti, starodavnih področjih in predvsem spoznanj o samemu sebi. To je Tanzanija, ki bi jo rad delil z vami. Počasi, brez hitenja, ob večernem ognju in afriških zgodbah. V meditaciji. V zgodnje-jutranjih in večernih vožnjah v nacionalnih parkih, ko boste res lahko globoko začutili moč narave Mame Afrike. Lahko se vzpnete na edini delujoči vulkan v Tanzaniji. Ali pa uživate pristnem in naravnem stiku z Masaji v bolj odročnih predelih divjine. Odkrijte kotičke Zanzibarja, ki jih redki obiskovalci vidijo in začutite svahili kulturo, izjemno hrano, petje in ples v preprostih zanzibarskih vasicah.

Sem bakreno – zlata simfonija na listu življenja

Sem tepih mahu na deblu sokov.

Sem izvir žeje v bistri reki.

Sem stoječa voda, ujeta v tolmunu.

Sem pretočen v padajoči tišini.

Sem žuboreč potok ljubezni v srcih ljudi.

Sem svetloba sonca v ranem jutru.

Sem toplota ognja v jesenskem listju.

Sem veter v glasbi nesmrtne trave.

Sem modro nebo kamor se stegujejo veje.

Sem trden kot skala, obdana s poljubi listja.

Sem galaksija življenja v tišini Univerzuma.

Vse kar sem sam ste tudi vi v svojem bistvu.

12 let sem bil član ansambla slovenskega narodnega gledališča DRAMA Ljubljana. Srečeval sem se s številnimi vlogami tako v gledališču kot v filmu in na televiziji. Za svoje delo v gledališču sem bil nagrajen z več nagradami: Severjeva nagrada, študentska Severjeva nagrada, Borštnikova nagrada, Borštnikova nagrada za mladega igralca, nagrada združenja dramskih umetnikov Slovenije, nagrada za najboljšega animatorja na lutkovnem bienalu. V gledališču sem praktično počel vse. Pel, plesal, učil se igrati klavir, se metal na glavo v različne vloge, se igral in animiral lutke, norel na vseh ravneh. Skratka, gledališče mi je bilo dom, mati, žena, ljubica in še mnogo drugih povezav, ki se pletejo kot pajčevina na ravneh telesa in avre, katerih sploh nismo zavestni. Hočem povedati, da časa zase nisem imel, cel sem se dajal gledališču in njegovi muzi Taliji. Pa ne samo tam. Kot Peter Rozman sem nastopal v seriji Usodno vino. Štiri uspešne sezone. Tam sem praktično dobil največjo prepoznavnost. Telenovele pač delajo čudeže in takrat so me začeli prepoznavati tako rekoč vsi na ulici, od malih otrok do starejših gospa, ki so bili prikovani pred televizijo vsak večer, zaradi serije, katero sem sam gledal vsega skupaj mogoče dvakrat, garal pa dve leti neverjetno od jutra do večera – snemanje ob petih zjutraj, potem vaja v gledališču, potem spet snemanje, potem predstava…

Ambicija, dokazovanje vrhunskosti, biti najboljši, delovanje, ki se mi je od nekdaj zdelo najbolj naravno, ki mi je bilo v vzgoji pokazano kot edino pravilno in najboljše v življenju, se mi je naenkrat ustavilo.

Photo: ©Nataša Kralj

Kot otrok sem mnogokrat ponoči ležal na strehi domače hiše, zrl v tisočero svetlikajočih se lučk nad sabo in si predstavljal , da sem v trenutku pred smrtjo. Gledal sem v domišljiji nazaj na svoje življenje in se spraševal v sebi, če sem živel svojo resnico. Kaj bi spremenil v življenju? Kaj je tisto kar mi je zares pomembno? V trenutku je izginil ves strah, občutki krivde, ambicija, dokazovanje. Predvsem pa je izginila potreba živeti po družbeni pogojenosti, ki se mi je že od nekdaj zdela nekaj najbolj nenaravnega, nekaj kar je vsiljeno zavedajočemu se individuumu, da lahko živi kot ovca, ne zavedajoč se levje narave v sebi.

Utrinki doživetij

Utrinki doživetij